Nedelja, 30. avgust 2015
Prebudili smo se v lep, sončen dan. Po zajtrku smo obuli planinske čevlje in se podali do koče Rifugio Alpino Luigi Zacchi.
Sledili smo oznakam 512.
Izbrali smo kolesarsko pot, ki je bolj odprta in razgledi na gore so lepši.
Prav hitro smo prispeli do lovske koče.
Čeprav so oznake kazale, da lahko zavijemo v gozd, smo nadaljevali po makadamu.
Po uri in pol smo prispeli do koče, ki stoji na višini 1380 m.
Ob prihodu nas je pozdravila sova.
Zraven info pohodnika smo se zagledali v 2679 m visok Mangart.
Ko smo se podprli, smo nadaljevali pot do razgledne točke.
 |
| Na razgledišču. |
 |
| Smetlika |
 |
| Gozdni škratek. |
 |
| Markacije |
Ker nam ni bilo dovolj, smo nadaljevali proti Mali Ponci. Bilo je vroče, mi pa smo hodili v senci smrekovega in mešanega gozda.
Prišli smo do spominskih plošč in macesnov.
Nadaljevali smo po peščeni poti obdani z ruševjem.
Povzpeli smo se med skale in tukaj nam je zmanjkalo poti. Obrnili smo se in poskusili po drugi poti. Srečali smo hrvaškega planinca, ki nam je odsvetoval vzpon na Malo Ponco. Tudi on se je rajši obrnil.
Tako smo se tudi mi odločili in se po isti poti odpravili nazaj.
 |
| Slečnik |
 |
| Modra zvončica |
 |
| Kozliček |
V dolino smo se odpravili po krajši gozdni poti. Opazovali smo helikopter, ki je krožil okrog Mangarta.
 |
| Smolnate solze. |
 |
| Pristajanje |
Ko smo prispeli na parkirišče, smo videli, da se na travniku nekaj dogaja. Pristal je helikopter s ponesrečenko z Mangarta.
Prvič smo lahko tako od blizu opazovali reševanje s helikopterjem. Dotaknila se nas je umirjenost s katero so reševalci delali. Na koncu so si zaslužili s strani opazovalcev en velik, glasen aplavz.
Ni komentarjev:
Objavite komentar