Pohod po Šempaskih bregovih

Nedelja, 7.december 2014

Iz deževne Idrije smo se odpeljali proti Šempasu v Vipavski dolini na pohod po Šempaskih bregovih.

Zbrali smo se na prireditvenem prostoru na plošči pri kulturnem domu Šempas. Vpisali smo se in plačali prispevek 5 evrov na osebo.

Pred odhodom smo se greli ob odprtem ognju in v žerjavici se nam je prikazalo "ognjeno srce". 

Ob 10. uri smo po kratkem pozdravnem nagovoru in opisu poti začeli z našim pohodom. Prvi postanek smo imeli pod Gunom v zgornjem delu vasi pri obnovljenem vaškem vodnjaku Brida. Včasih so žene z vedri na glavi nosile vodo iz Bride na svoje domove. Tam se je napajala živina, saj je imel vodnjak poleg pipe tudi dve koriti. Pri vodnjaku vode ni nikoli zmanjkalo.

Ob vznožju Gune stoji kapelica. Včasih je na kamniti polici niše stal leseni kip Device z detetom  iz podrte Marijine cerkvice na Cirjah. Ko so kip dali obnoviti, se je ugotovilo, da je dragocen. Danes je shranjen v cerkvi sv. Silvestra.

 

Baročna cerkev sv. Silvestra stoji na mestu svoje srednjeveške prednice. Ohranjeni sta zakristija in zvonik. Zvonik ima strelno lino in trdnjavski zaključek.

Kmalu smo prečkali glavno cesto. Na eni strani stoji stara osnovna šola s spomenikom narodnemu heroju Azerbajdžana Mehdi Husejnzade-Mihajlu, ki se je boril v drugi svetovni vojni v Gradnikovi brigadi in padel v Vitovljah konec leta 1944.

V bližini se nahaja trg, ki so ga poimenovali po botaniku prof. Francu Krašanu, ki se je leta 1840 rodil v Šempasu. 

 

Na trgu je postavljen studenec v spomin na dan, ko je Šempas obiskal prestolonaslednik avstro-ogrske monarhije Karel I. Habsburški -Lotarinški. Pred studencem je kip Marka Pogačnika. Prvotno ime Šempas "Santo Passo" pomeni "Sveti prehod". Dve mogočni spirali v prostoru Šempaškega polja omogočata prehod bitij iz duhovne v materialno oblike. Tak opis je na tablici pred spomenikom. 

V Šempasu živi kipar Marko Pogačnik, avtor slovenskega grba. Zdravilec, ki si prizadeva za stik z zemljo. Znani so njegovi kozmogrami.  Pot nas je vodila mimo njegove hiše, kjer smo se za trenutek ustavili. Tam stoji litopunkturni krog s kamni. To je oblika ekološkega zdravljenja s pomočjo umetnosti. Pri tem se kamne postavlja na energijskih točkah zemlje, podobno kot pri akupunkturi. Kamnom je vklesano znamenje kozmogram.

 

Tudi blatni poti se nismo mogli izogniti. Malo smo vijugali levo in desno in prišli do oslička z žalostnim pogledom.

 

Pot smo nadaljevali skozi Brce, mimo ovčjega placa, čez viadukt in mimo Škofovskega hriba.

 

 

Povzpeli smo se čez Bazilijev hrib in se v osrčju bregov okrepčali s kruhki s pršutom , kozarčkom vina in toplim čajem. Nekaj nas ni mogli mimo drevesa z nešpljami.

Od tam smo se spustili do jezera Vogršček, ki je nastalo z zajezitvijo potoka Vogršček. Danes je Vogršček življenski prostor ščukam, klenom, krapom. Tu se prehranjujejo različne vrste ptic, race, ponirki, kormorani. Tu gnezdijo race mlakarice.

Od jezera smo se vrnili nazaj do ovčjega placa, zavili desno na Visoko in se se spustili v Šempas.

Med potjo nismo mogli mimo prečudovitih barv cvetja in listov.

Zadovoljni s pohodom, vremenom, družbo, smo se posedli za mizo.

 

Po malici smo se kmalu odpravili proti domu in zavili še do cerkve sv. Martina v Oseku. S svojim zvonikom oglejskega tipa nas je dobesedno vabila. 

 

Tam pa nas je tabla usmerila še do vojaškega pokopališča iz prve svetovne vojne.

 

Zaradi bližine fronte je bila tukaj postavljena vojaška bolnišnica s številnimi lesenimi barakami, ki so jih gradili ruski vojni ujetniki. Danes je od bolnišničnega kompleksa ohranjeno le pokopališče, kjer je pokopanih 791 vojakov.