Mačji pobeg na varno

 

Jack se malce boji mačkov, saj je imel z njimi že veliko obračunov. Pa ne samo on. Tudi njegova lastnica je imela pred leti zelo slabo izkušnjo z enim ogromnim mačkonom. Sprehajali smo se mimo stanovanjskih hiš v Logatcu. Jack je bil izpuščen in kar naenkrat je zagledal mačkona. Jack ne bi bil Jack, če ga ne bi šel malo dražit. Mačkon pa se je obnašal kot divji ris. Lastnica je Jacka reševala in ga prijela v naročje. V tistem trenutku se ji je mačkon od zadaj zakadil v hrbet in se jo s kremplji oprijel. Bilo je prav grozljivo. Spustil se ji je po hrbtu navzdol. Njegovi kremplji so se ji zapičili skozi kavbojke v stegna. Bilo je tako hitro, da smo vsi šokirani obstali. Na srečo sva bili s Cindi že naprej. Mačkon se je nato ves nasršen spravil na drevo in divje opazoval. S Cindi sva morali narediti velik ovinek, saj se nisva upali mimo njega.  Žal mi je, da tega nisem uspela posneti. Lastnici se je čez čas pokazala kri skozi kavbojke in bolelo jo je. Tako smo sprehod končali na urgenci v Logatcu. Dali so ji injekcijo proti tetanusu, ji namazali rane in jih z obliži prekrili.

Sedaj je Jack bolj pazljiv pri drezanju v mačke. Če ga maček preveč grdo pogleda, se rajši umakne. Cindi pa še ni imela slabih izkušenj z njimi. Če bi bila izpuščena, bi bila kot fedrček in ne bi odnehala. 

Iz megle na sončno obalo

Nedelja, 23. november 2014

 

Dopoldne smo se po promenadi mimo marine odpravili do starega mestnega jedra Izole.

Hodili in raziskovali smo po ozkih ulicah.

Zavili smo do muzeja Parenzana, ki prikazuje zgodovino ozkotirne železnice in cerkve sv Katarine, ki je bila posvečena sveti Katerini Aleksandrijski. 

Proti Simonovem zalivu smo se vračali po drugi poti. Skozi park Pietro Coppo, kjer se nahaja kamnita reprodukcija prvega zemljevida istrskega polotoka, ki ga je v 15. stoletju ročno izdelal kartograf Pietro Coppo. 

Mimo cerkve sv. Roka, ki je mešanica baroka in klasicizma. Posebna zanimivost je zvonik z majhnim zvončkom. 

V bližini cerkvice smo pod drevesom zagledali srček iz kamenčkov. 
Dopoldanske ure so kar prehitro zbežale. Zapustili smo Simonov zaliv in se odpeljali na obisk v Koper. Tam smo bili povabljeni na kosilo, ki se je kar malce zavleklo.

Proti domu smo se odpravili, ko je sonce začelo zahajati.

Iz megle na sončno obalo

Sobota, 22. november 2014

Točno tako smo se odločili, da gremo za vikend iz megle na sončno obalo. 

Parkirali smo v Simonovem zalivu.

Takoj smo se odpravili na obalo. Ustavili smo se ob predstavniku ribiške in pomorske dediščine, enostavnem ribiškem čolnu batana. Batane so bile predvsem čolni revnejših ribičev in tistih, ki so se poleg ribolova ukvarjali še s  kmetijstvom.

Nekateri se v svoji zamišljenosti niso pustili motiti.

Drugi so hoteli na plavanje, ampak ne sami.

Po kolesi in še malo naokrog

Sobota, 15. november 2014

Juršinci- Breg pri Majnšperku-Ptujska Gora-Rogatec-Idrija

Iz Male Nedelje smo se dopoldan odpravili proti Juršincem. Leta 2009 so tam odprli Muzej dediščine kraljic. V njem so predstavljene vse kraljice, naravne in kulturne dediščine, stari kmečki predmeti in orodje. Muzej je bil zaprt. Nad muzejem se dviguje cerkev sv. Lovrenca.  

V bližini se nahaja večnamenski kulturni center dr. Antona Slodnjaka, s spomenikom padlim vojakom.

Pot smo nadaljevali proti Ptujski Gori. V krožišču, ki vodi do bazilike Marije Zavetnice je postavljen kip slepe deklice, ki naj bi po legendi botrovala nastanku ptujskogorske cerkve.

Ptujska Gora se prvič omenja leta 1927. V preteklosti je imelo naselje različna imena, ki razlagajo njegovo zgodovino (Neustift-Nova Štifta, Mons gratiarum-Gora milosti, Črna Gora). Baročno stopnišče, ki vodi do cerkve  stražita sv. Florijan in sv. Janez Nepomuk. Vhod na vrhu stopnic krasita angela s ščiti in bogato oblikovanimi vazami.

Njena največja znamenitost je milostna podoba Marije Zavetnice s plaščem. Pod njim je upodobljeno 82 oseb, ki predstavljajo zbirko portretov iz tedanjega življenja.

Notranjost cerkve je prava zakladnica oltarjev, svetih podob, gotskih fresk, reliefov, barvanih oken, itd..    Sveti Maksimiljan Kolbe je bil manjši brat minorit, ki je med drugo svetovno vojno v taborišču smrti  Auschwitz dal svoje življenje namesto družinskega očeta. V cerkvi smo videli njegov portret v plitvem reliefu. Še kar nekaj časa bi se zadržali na Ptujski Gori, toda urini kazalci so preveč hitro bežali.

V naselju Breg pri Majšperku tik ob reki Dravinji, nas je s svojo baročno podobo zvabil grad Hamre. Nekoč je bil v lasti ptujskih minoritov. Danes je v precej slabem stanju.

Tudi muzej volne in gobelinov si nismo mogli ogledati, saj smo bili za celo uro prepozni. Postali smo lačni. Povprašali smo po dobri gostilni in napotili so nas v picerijo  Špajza. Bilo je zelo dobro in vse XXL.

 

Prav malo preveč siti, smo se odpeljali do našega naslednjega cilja Muzeja na prostem Rogatec. Lahko smo gledali samo čez ograjo, saj se je ta s koncem oktobra zaprl. 

V Rogatcu smo si ogledali staro mestno jedro s trgom, Marijinim znamenjem in vodnjakom. Povzpeli smo se na pobočje grajskega hriba. Tam stoji cerkev sv. Jerneja in v ozadju se vidi cerkev sv. Hijacinte.

 

Naš zadnji ogled je bil dvorec Strmol, ki je ena izmed najpomembnejših kulturnih znamenitosti v Rogatcu. Tu smo "Po kolesi in še malo naokrog" zaključili. Ugotovili smo, da so muzeji, gradovi, večina cerkva v tem novembrskem času zaprti. Nič hudega, bomo pa imeli izgovor, da nismo vsega videli in se sem še vrnili. 

Po kolesi in še malo naokrog

Petek, 14. november 2014

Idrija-Gorica pri Slivnici-Šentjur-Bioterme Mala Nedelja

Na bolhi smo že kar nekaj časa iskali žensko, mestno kolo. Takšno kolo, ki je seveda dobro ohranjeno, ima 21 prestav, aluminijast okvir, sprejemljivo ceno in mogoče celo košaro za Cindi.

In res, našli smo ga v duetu (ženski + moški) v Gorici pri Slivnici.

Ko smo kupčijo sklenili in kolesi namestili na AD, smo se razgledali še malo naokrog. Najprej smo se sprehodili do cerkvice sv. Urbana.

Prečkali smo reko Voglajno, ki izvira v Slivniškem jezeru. Dolga je 35 km in se izliva v Zagradu na južnem obronku Celja.

Obkrožili smo krožišče z majhnim lesenim kozolcem. Pod njim ima zavetje stara preša, okoli pa je nasajena trta. Vse troje skupaj nam da vedeti, da se nahajamo v vinorodni pokrajini. 

Blizu Gorice pri Slivnici leži  umetno Slivniško jezero, ki mu nekateri rečejo kar kozjansko morje. Nastalo je leta 1976 z zajezitvijo Dobrinskega potoka in potoka Ločnica. Jezero je primerno za ribolov, vodne športe, sprehode in piknike.

Iz Slivniškega jezera smo se odpeljali v Šentjur, ki leži 11 km vzhodno od Celja. Ime se prvič omenja leta 1340, ko se je začel razvijati okoli prvotne cerkve sv. Jurija. Mesto je sestavljeno iz Zgornjega in Spodnjega trga, ki je nastal po letu 1846 s prihodom železnice. Spodnji trg je danes gospodarsko in upravno središče.

Mimo spomenika padlim borcem in žrtvam fašištičnega terorja, smo se pripeljali do osnovne šole Franja Malgaja in tam parkirali.

Po klancu smo se podali do Zgornjega trga. Na vrhu dominira cerkev sv. Jurija iz leta 1721. Na zidu pod njo so doprsni kipi Benjamina, Gustava in Josipa Ipavca.

V starem trškem jedru že od leta 1760 stoji rojstna hiša družine Ipavec, ki se je v zgodovino zapisala predvsem zaradi glasbe in medicine. Najbolj znana sta brata Gustav in Benjamin, prvi po svojih pesmih Slovenec sem, Vse mine, Domovini..., drugi pa po prvi zgodovinski operi Teharski plemiči in odrskem delu Tičnik..  

Ob vhodnem portalu raste trta modre kavčine, cepič najtarejše trte v Evropi z mariborskega Lenta.

V tej hiši se je leta 1873 rodil kot sedmi od desetih otrok Gustava Ipavca, skladatelj in zdravnik dr. Josip Ipavec (1873-1921). Je avtor prvega slovenskega baleta s pantomimo Možiček in operete Princesa Vrtoglavka.

Obiskali smo muzej Južne železnice, ki se nahaja pri železniški postaji. V njem hranijo bogato arhivsko gradivo in železniške naprave. Ogledali smo si lahko samo zunanjost muzeja.

V neposredni bližini je postavljena parna lokomotiva in signalno-progovne naprave. Začelo se je temniti. Zadnji čas je bil, da smo se odpravili proti Mali Nedelji. Na parkirišču smo si izbrali parkirni prostor in komaj čakali, da se preoblečemo in gremo kopat.  

Večer smo izkoristili za triurno namakanje v vseh bazenih. Prvi dve uri je bilo še dosti kopalcev, potem pa.... Mi smo uživali prav do konca, do 22 ure. Ogreti, namočeni, smo v AD-ju hitro zaspali.

Planinsko polje in grad Haasberg

Torek, 11. november 2014

Čeprav je rahlo deževalo, smo se popoldne odpravili na izlet na Planino pri Rakeku. Bolj ko smo se bližali cilju, bolj temno je bilo nebo in dež je z vetrom nosilo prav z vseh strani.  

 Vseeno smo parkirali blizu pokopališča in se sprehodili po delu ceste, ki ni bila pod vodo.

Planinsko polje je pomembno gnezdišče travniških vrst ptic. Po nižjih kotanjah se zadržujejo pojoči kosci. Ti travniki nudijo ustrezne življenjske pogoje prepelicam, poljskim škrjancem, pastiricam, kosom, vodomcem in še nekaterim drugim pticam. Dve veliki jati ptic smo nehote preplašili in svoje zavetje so poiskale v vejah dreves.

 

Sprva smo imeli namen, da se peš sprehodimo do gradu Haasberg (Hošperk). Zaradi obilice dežja, pa smo se tja kar odpeljali.

Parkirali smo pod ruševinami mogočnega gradu, ki stoji ob cesti proti Uncu tik nad Planinskim poljem. Pot do njega je zaraščena z grmovjem in drevesi.

Za ogled razvalin baročnega dvorca in Planinskega polja si res nismo izbrali lepega vremena. Vseeno pa nam je bilo lepo.