Begunje pri Cerknici

Nedelja, 21. september 2014

Na vročo, sončno nedeljo smo se odpravili na popoldanski izlet do Cerkniškega jezera. Ta nas vedno preseneti s svojo lepoto in spreminjanjem.

Med potjo, ko ima človek čas za razmišljanje pa nam pade na pamet zloženka, ki nas je vabila v Menišijo. To je pokrajinsko ime planote med Logatcem, Vrhniko in Cerknico. Ime je dobila po menihih, ki so to pokrajino dobili v last po ustanovitvi kartuzije v Bistri leta 1260. K Menišiji spadajo vasi Begunje, Bezuljak, Dobec, Kožljek, Selšek in Topol.

Tako smo se premislili in malo pred Cerknico zavili proti Begunjam. Parkirali smo pri parku miru in sprave blizu spomenika Jožeta Debevca, prevajalca Danteja, pisatelja in znastvenika.

Sprehodili smo se ob cesti mimo hiše Janka Medena, v kateri sta bili nekoč trgovina in gostilna. Na kamnitem portalu vhodnih vrat hiše je vklesana letnica 1908.

V Begunjah še vedno stoji star gasilski dom.

Ugotovili smo, da je to naselje z mnogimi starimi hišami in častitljivimi letnicami. 

Pri obnovljenem vodnjaku smo si potešili hudo žejo in se odločili, da se odpeljemo skozi vasico Bezuljak do vasi Dobec.

V baru brunarica Alfi smo namreč dobili zloženko o Menišiji. V njej so opisane kolesarska, sprehajalna in naravoslovna učna pot. Mi smo se odločili, da si ogledamo naravoslovno učno pot. Dolga je 3 km, njen začetek je dobrih 100 m za vasjo Dobec.  Parkirali smo pri uvodni tabli. Ta nas je seznanila z devetimi točkami, ki jih bomo srečali na poti. Najprej smo se povzpeli do cerkvice sv. Lenarta, se vrnili na cesto in se takoj ustavili pri vodnjaka s kapelico pod cerkvico.

Nadaljevali smo po cesti do Dobške lokve, ki je služila predvsem za napajanje živine. Naredili so jo okoli leta 1840 vaščani Dobca za zadrževanje vode, ki je pritekala v iz manjših virov nad lokvijo.

Kmalu smo zavili desno in nadaljevali po dobro markirani gozdni poti.  Tako smo prišli do table  Gabrovškova oz. Fežnarjeva jama, do katere pa se nismo spustili. Pot smo nadaljevali do naslednje table in tam smo naleteli na podrta drevesa. Kratek čas smo še vztrajali in iskali najlažji prehod čez, potem pa smo se po isti poti vrnili nazaj.

Iz Dobca smo se odpeljali do prvotno planiranega Cerkniškega jezera. Modrino neba so na nekaterih delih začeli zakrivati oblaki. Sončni žarki pa se niso pustili. 

Cerkniško jezero je bilo polno vode, narava čudovita, ogromno sprehajalcev in kolesarjev. Z novimi, lepimi vtisi smo se, ko se je sonce začelo skrivati vrnili domov.