Odkrivamo Koroško

Četrtek, 25.september 2014

Slovenj Gradec

Kam na krajše potepanje? Kje bo sijalo sonce? Že nekaj dni smo si postavljali taka vprašanja. Nič čudnega, saj imamo v Sloveniji toliko lepih krajev in tudi dež nam ne prizanaša. Na koncu smo se odločili, da bomo po koščkih odkrivali Koroško. Od doma smo se odpravili v oblačnem jutru in pred Ljubljano smo že bili v dežju. 

Tako smo prispeli do Slovenj Gradca, ki so ga številne razstave in prireditve približale tujini in je leta 1989 dobil častni naslov Mesto glasnik miru. Poiskali smo hostel, ki se nahaja na levem bregu reke Suhodolnice, v mirnem delu Ozar. Tam smo parkirali na brezplačnem camper stop. Ponudili so nam brezžični internet in priklop na elektriko in vodo, ki staneta 5 evrov na dan.

Ko je dež ponehal smo se odpravili do mestnega jedra, ki je oddaljen le 5 minut hoje. Obnovljena graščina Rotenturn se nahaja na samem robu mestnega jedra. V njem je sedež uprave Mestne občine. Pred dvorcem se nahaja čudovit vodnjak.

Rojstna hiša znamenitega skladatelja samospevov Huga Wolfa. Poleg njega so se v Slovenj Gradcu in njegovi okolici rodili ali ustvarjali tudi Matevž Cerdonis-eden zadnjih evropskih tiskarjev inkunabul ( knjiga, posamezna stran ali slika, ki je bila natisnjena v Evropi pred letom 1501), baročna slikarja Straussa, pesnik Ernest Goll, kipar Franc Berneker, pisatelj Franc Ksaver Meško in Ljuba Prennerjeva, slikar Jože Tisnikar in drugi.

 

Center mestnega središča krasi Venetski konj delo kiparja Oskarja Kogoja.

Hoja

Na Glavnem trgu je postavljen Vodnjak življenja- Fons Vitae (avtor Mirko Bratuš), ki je sestavljen iz treh delov: izvir, hoja in obelisk.

Leta 1417 je premožni priseljenec Janez  v mestu zgradil meščanski špital, ki je skrbel za stare, onemogle in bolehne meščane. Za potrebe te ustanove so zgradili cerkev sv. Duha. Najstarejša stavba v mestu je cerkev sv. Elizabete. Leta 1251 je Bertold Andeški posvetil cerkev sv. Elizabeti Thurinški, svoji nečakinji, ki je bila kot zavetnica revnih in ubogih proglašena za svetnico leta 1235.  Mesto je bilo v srednjem veku obdano z obzidjem in tu za obema cerkvama se še danes vidijo ostanki.

V parku ob vhodu v mestno jedro je postavljen bronasti kip mirovnika Mahatma Gandhi (1869-1948), ki ga je izdelal indijski kipar Ram V. Sutar in je darilo indijskega veleposlaništva Sloveniji.

Všeč nam je bil dan, ki smo ga prvič preživeli v odkrivanju Slovenj Gradca upravnega, gospodarskega in kulturnega središča Mislinjske doline. 

Begunje pri Cerknici

Nedelja, 21. september 2014

Na vročo, sončno nedeljo smo se odpravili na popoldanski izlet do Cerkniškega jezera. Ta nas vedno preseneti s svojo lepoto in spreminjanjem.

Med potjo, ko ima človek čas za razmišljanje pa nam pade na pamet zloženka, ki nas je vabila v Menišijo. To je pokrajinsko ime planote med Logatcem, Vrhniko in Cerknico. Ime je dobila po menihih, ki so to pokrajino dobili v last po ustanovitvi kartuzije v Bistri leta 1260. K Menišiji spadajo vasi Begunje, Bezuljak, Dobec, Kožljek, Selšek in Topol.

Tako smo se premislili in malo pred Cerknico zavili proti Begunjam. Parkirali smo pri parku miru in sprave blizu spomenika Jožeta Debevca, prevajalca Danteja, pisatelja in znastvenika.

Sprehodili smo se ob cesti mimo hiše Janka Medena, v kateri sta bili nekoč trgovina in gostilna. Na kamnitem portalu vhodnih vrat hiše je vklesana letnica 1908.

V Begunjah še vedno stoji star gasilski dom.

Ugotovili smo, da je to naselje z mnogimi starimi hišami in častitljivimi letnicami. 

Pri obnovljenem vodnjaku smo si potešili hudo žejo in se odločili, da se odpeljemo skozi vasico Bezuljak do vasi Dobec.

V baru brunarica Alfi smo namreč dobili zloženko o Menišiji. V njej so opisane kolesarska, sprehajalna in naravoslovna učna pot. Mi smo se odločili, da si ogledamo naravoslovno učno pot. Dolga je 3 km, njen začetek je dobrih 100 m za vasjo Dobec.  Parkirali smo pri uvodni tabli. Ta nas je seznanila z devetimi točkami, ki jih bomo srečali na poti. Najprej smo se povzpeli do cerkvice sv. Lenarta, se vrnili na cesto in se takoj ustavili pri vodnjaka s kapelico pod cerkvico.

Nadaljevali smo po cesti do Dobške lokve, ki je služila predvsem za napajanje živine. Naredili so jo okoli leta 1840 vaščani Dobca za zadrževanje vode, ki je pritekala v iz manjših virov nad lokvijo.

Kmalu smo zavili desno in nadaljevali po dobro markirani gozdni poti.  Tako smo prišli do table  Gabrovškova oz. Fežnarjeva jama, do katere pa se nismo spustili. Pot smo nadaljevali do naslednje table in tam smo naleteli na podrta drevesa. Kratek čas smo še vztrajali in iskali najlažji prehod čez, potem pa smo se po isti poti vrnili nazaj.

Iz Dobca smo se odpeljali do prvotno planiranega Cerkniškega jezera. Modrino neba so na nekaterih delih začeli zakrivati oblaki. Sončni žarki pa se niso pustili. 

Cerkniško jezero je bilo polno vode, narava čudovita, ogromno sprehajalcev in kolesarjev. Z novimi, lepimi vtisi smo se, ko se je sonce začelo skrivati vrnili domov.

Sirska svilnica

 

Ta tujerodna rastlina je k nam prišla iz Severne Amerike. Čeprav medonosna, je tudi izredno invazivna rastlina. Čebelarji jo zelo radi sadijo v bližino čebeljnakov. Njeno ime je tudi cigansko perje, ker so menda cigani z njenim semenom polnili vzglavnike. Najbolj znana pa je po imenu papagajčki, saj so njeni plodovi podobni papagajem. 

Za okras si v tem času naberemo papagajčke in jih s pecljem postavimo v kozarec z vodo ali v okrasne lončke. Papagajčkom lahko naredimo s črnim flomastrom oči. Otroci se z njimi zamotijo in uživajo, ko jih pobarvajo kot prave papagaje. 

Zadovoljne čebelice

 

Slovenska obala

Torek, 9. september 2014

Zopet smo se zbudili v sončno, toplo jutro. Zmenili smo se, da je čas za premik na drugo lokacijo. Odpravili smo se do Lucije in neumno upali, da bomo lahko kje parkirali.  

Odpeljali smo se naprej do Sečoveljskih solin. Z dovoljenjem smo tam parkirali.

Odkolesarili smo po poti Zdravja in prijateljstva, do mejnega prehoda Dragonja. Tam smo se obrnili in kolesarili še v drugo smer do kampa v Luciji.

Popoldne smo se vrnili nazaj na parkirišče pri Žusterni. Ostanek dneva smo izkoristili za osvežitev v še vedno toplem morju. Zvečer smo se odpravili proti domu. Odločitev, da smo sledili soncu je bila zares odlična.

Slovenska obala

Ponedeljek, 8. september 2014

Zbudili smo se v čudovito jutro. Prvi sprehajalci s svojimi štirinožci so že bili na obali. Ko smo se dobro prebudili in najedli, smo se odločili, da odkolesarimo po kolesarski poti ob obali do Izole.

Ustavili smo se ob spomeniku solidarnosti.

Pot smo nadaljevali mimo pristanišča, mandrača in nekdanje manjše ladjedelnice do visokega dimnika nekdanje tovarne Argo. Tam smo se obrnili nazaj.

Na Velikem trgu smo parkirali kolesa in se peš odpravili po ozkih, prepletenih ulicah.

Mimo nekdanja občinske palače in cerkve sv. Marije Alietske.

Na Manziolijevem trgu smo si ogledali zunanjost Manziolijeve meščanske hiše. Zgrajena je bila leta 1470 in poimenovali so jo po izolskem županu Tommasu Manzioliju. Zraven nje je palača Lovisato, rojstna hiša znanstvenika Domenica Lovisata.

Vijugali smo do palače Besenghi degli Ughi iz 18. st. z rokokojsko okrašenim pročeljem in kamnitim levom iz 13.stoletja.

 

Na trgu sv. Mavra smo pogledali na uro na več kot 30 m visokem zvoniku, ki stoji zraven cerkve sv. Mavra.

Zadovoljni z ogledom, smo se ob obali vrnili v AD in si pripravili kosilo.

Popoldne smo se peš odpravili na obisk k sorodnikom, ki živijo na Markovcu. Po dolgem klepetu smo se poslovili. Ob vrnitvi smo uživali ob pogledu na s soncem obsijani Koper.

Obsedeli smo na skalah ob morju in samo zrli na spreminjajoče se barve neba in morja.

Slovenska obala

Nedelja, 7. september 2014

Napovedani sončni dnevi, so nas zvabili od doma. Odpeljali smo se po stari cesti proti slovenski obali, kjer naj bi bilo po vremenski napovedi najbolj sončno vreme.

Med potjo smo se odločili in zavili desno pri nekdanjem obcestnem gostišču na vrhu Črnega Kala. Tam v bližini se nahaja veliko parkirišče.

Sprehodili smo se po Kraškem robu med cvetočim gorskim lukom in se naužili rožnate barve.

Od tam smo nadaljevali proti Žusterni, kjer smo se ustavili na še vedno brezplačnemu parkirišču. Posedeli smo na klopci in uživali ob pogledu na Koper, morje, sprehajalce.

Popoldne smo se s kolesom odpeljali po kolesarskih poteh v Koper in ga v celoti obdelali.

 

 Zvečer smo se sprehodili po osvetljeni Semedelski promenadi.

 Posedeli smo v temi parka.

Ob vračanju pa so nam oblaki, polna luna in temno nebo ustvarili podobo volčje glave.