Verjamem, da ste prav gotovo tudi vsi tisti, ki spremljate naš blog imeli vsaj eno željo v letu 2011. Upam, da vam jo je uspelo realizirati. Naša družina je imela željo po leglu čistokrvnih, rodovniških mladičkov naše prijazne, nežne, igrive psičke Cindi. Ta želja se nam je uresničila 20.10.2011 in sicer s pomočjo gospe Mirje. Gospa Mirja, hvala vam! Želeli smo imeti vsaj tri mladičke. Cindi nas je presenetila in skotila pet prekrasnih samčkov in dve prekrasni samički. V našo hišo je tako prišlo novo življenje, nova spoznanja in učenje o pasjih mladičkih. Čudili smo se, kako skrbna in nežna mamica je naša Cindi in, da zna prav vse narediti sama. V času kotitve ji ni nihče povedal, da ima za to pripravljeno kotilnico. Nagonsko je vedela, da je pripravljen ta prostor zanjo in njene mladičke. Bila je res enkratna.
Druga naša želja je bila, da bi našli naši mladički skrbne, nežne in ljubeče nove lastnike. Tudi ta želja se nam je uresničila. Mislimo, da je prav vsak mladiček dobil ta pravo novo družino, s katero bo užival in jim polepšal prav vsak dan. Lažje nam je, ker nas novi lastniki obveščajo o njih in nam pošljejo tudi kakšno slikco. Veseli smo vsake novice o njihovem prilagajanju in dogajanju v novem, njim neznanem okolju. V dogovoru z novimi lastniki, pa jih bomo tudi obiskali.
Danes je naša hiša neizmerno prazna in tiha. Iščemo in poslušamo, kje se bo pojavil kakšen od njih in te povlekel za hlače, te poskusil uščipniti za prste na bosih nogah, preizkusil trdnost lesa na kuhinjski omarici. Pogrešamo celo njihove male lužice, v katere si nevede stopil. Pogrešamo njihovo sedenje in čakanje na hrano, kontrolo pri pospravljanju posode v pomivalni stroj, pomoč pri pomivanju kuhinjskih tal, njihovo skupinsko igro, ruvanje in na koncu spanje v različnih in posebnih položajih, ki so te vedno spravili v smeh. Ko si gledal te male, razigrane, mekhe kepice v spanju, so te napolnili z ogromno mero ljubezni in nežnosti. Hočeš, nočeš sedaj se bomo morali navaditi, da jih ni več z nami. Prav gotovo pa jih ne bomo nikoli pozabili. V naših srcih so spravljeni za zmeraj.
Druga naša želja je bila, da bi našli naši mladički skrbne, nežne in ljubeče nove lastnike. Tudi ta želja se nam je uresničila. Mislimo, da je prav vsak mladiček dobil ta pravo novo družino, s katero bo užival in jim polepšal prav vsak dan. Lažje nam je, ker nas novi lastniki obveščajo o njih in nam pošljejo tudi kakšno slikco. Veseli smo vsake novice o njihovem prilagajanju in dogajanju v novem, njim neznanem okolju. V dogovoru z novimi lastniki, pa jih bomo tudi obiskali.
Danes je naša hiša neizmerno prazna in tiha. Iščemo in poslušamo, kje se bo pojavil kakšen od njih in te povlekel za hlače, te poskusil uščipniti za prste na bosih nogah, preizkusil trdnost lesa na kuhinjski omarici. Pogrešamo celo njihove male lužice, v katere si nevede stopil. Pogrešamo njihovo sedenje in čakanje na hrano, kontrolo pri pospravljanju posode v pomivalni stroj, pomoč pri pomivanju kuhinjskih tal, njihovo skupinsko igro, ruvanje in na koncu spanje v različnih in posebnih položajih, ki so te vedno spravili v smeh. Ko si gledal te male, razigrane, mekhe kepice v spanju, so te napolnili z ogromno mero ljubezni in nežnosti. Hočeš, nočeš sedaj se bomo morali navaditi, da jih ni več z nami. Prav gotovo pa jih ne bomo nikoli pozabili. V naših srcih so spravljeni za zmeraj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar