Morostig - hiša narave in kolišč na Igu

Petek, 21. marec 2025

Danes sva se odpeljala v središče Iga, kjer sva se udeležila dneva odprtih vrat Morostig - hiša narave in kolišč (morost je staro ime za barje). 

V interpretacijskem centru smo si ob 14. uri z arheologinjo dr. Eleno Leghissa ogledali razstavo o biotski raznovrstnosti Ljubljanskega barja in življenju koliščarjev oz. mostiščarjev.

Izvedeli smo, da začetki prvih arheoloških izkopavanj kolišč na Ljubljanskem barju segajo v leto 1875. Takrat so se izvajala obcestna dela ob Ižanski cesti, ki je povezovala vas Studenec (današnji Ig) z Ljubljano. Med čiščenjem jarkov so delavci našli številne lesene kole in keramične ter koščene najdbe. Vodja obcestnih del je bil Martin Peruzzi, slovenski politik in posestnik (1835-1900). O odkritju je obvestil Kranjski deželni muzej v Ljubljani. Na odkritje se je odzval Karel Dežman, slovenski politik, arheolog, botanik in kustos deželnega muzeja v Ljubljani (1821-1889). Preskrbel je finančna sredstva in organiziral prva uradna arheološka izkopavanja na Kranjskem.   

 

V Hiši Morostig nas je arheologinja dr. Elena Leghissa s svojim zanimivim pripovedovanjem popeljala  v preteklost in nas seznanila z različnimi odkritji na tem območju in maketo kolišča Maharski prekop pri Igu.

Kolišča na Igu so bila leta 2011 uvrščena na Unescov seznam svetovne kulturne in naravne dediščine. Tri leta kasneje so bila razglašena za kulturni spomenik državnega pomena. Uvrščena so v evropsko ekološko omrežje Natura 2000, s katero ohranjamo živalske in rastlinske vrste, življenjske prostore in območja, ki so pomembna na slovenski, svetovni in evropski ravni.

 

 

Po ogledu smo se zbrali pred Hišo Morostig. Kmalu se nam je pridružila arheologinja in skupaj z njo smo se odpravili do približno 2 km oddaljene koliščarske vasi. 

Šli smo mimo vodnjaka s povečanim motivom idola, najbolj znane koliščarske najdbe na Ljubljanskem barju.

Sledili smo označeni poti s stebrički in talnimi oznakami v obliki koliščarske hiše.

Hodili smo po kolovozni poti, po pločniku ob glavni cesti in makadamski cesti.

Tako smo prispeli do prvih informativnih tabel, ki prikazujejo delo in življenje koliščarjev pa tudi  rastlinstvo in živalstvo na tem območju.

Od tam smo nadaljevali po leseni poti, kjer sva opazila na tleh v les vrezane letnice, ki zaznamujejo pomembnejše dogodke na Ljubljanskem barju.

Rekonstrukcija koliščarske vasi s petimi kolibami, je postavljena ob manjšem umetnem jezeru. 

Dve od petih kolib sta prikazani v različnih fazah gradnje.  

 

Tri pa so povsem dokončane. 

Vstopili smo v vse tri kolibe. V prvi smo se seznanili z življenjem in delom lončarja, v drugi tkalca in v zadnji metalurga. Izvedeli pa smo tudi kako so se prehranjevali, lovili, izdelovali orodja in še veliko drugega. Tu smo tudi zaključili z našim ogledom. Zahvalili smo se naši čudoviti vodički in odšli vsak po svoje po isti poti nazaj. 

Midva sva se tukaj še malce zadržala, saj sva opazila barjanske znanilke pomladi - močvirske tulipane ali logarice, ki so že prikukale na plano. 

Štorje - vrata v deželo svet

Sobota, 8. marec 2025

Po končanem pohodu po Mitskem parku, sva se odpeljala v vas Majcni pri Štorjah na Izletniško kmetijo Klančar Na vasi. Tam je doma turistična vodnica Krasa in Brkinov Jasna Klančar, ki nas bo popeljala na ogled vasi Štorje. 

Prišla sva prezgodaj in vodnica naju je prijazno povabila na vrt. Kmalu so začeli prihajati tudi ostali udeleženci. Ko smo se vsi zbrali in se podpisali, nas je v svojem lepem in domačem okolju vrta pozdravila, za njo pa še predsednik Društva turističnih vodnikov Krasa in Brkinov Bogdan Macarol. Po nagovoru in kratkem opisu poti, smo se peš odpravili proti Štorjam - vratom v deželo terana. 

 

Kmalu smo prišli do Vezkovega kopišča - vrat v deželo terana z vzhodne strani. 

Nadaljevali smo do cerkve sv. Janeza Krstnika, ki je bila zgrajena v letih 1848 do 1852 na mestu starejše cerkve. Obdana je bila z obzidjem in ostanki protiturškega tabora.  

Oprema v notranjosti cerkve je lesena in kamnita. 

Vstopili smo v staro mrliško vežico. Na levi strani se nahaja najstarejši nagrobnik kamniti križ, ki nosi letnico 1822. 

. V vežici je urejen lapidarij, kjer so razstavljeni stari, zapuščeni nagrobniki.

Z ogledom smo nadaljevali skozi vas, kjer smo se ustavili pri kovinski napravi za obrezovanje parkljev živine. To delo so lahko opravljali samo za to usposobljeni krajani. 

Naš naslednji postanek je bil  Pr' Komarjevih, kjer kuhajo žganje že od nekdaj. Imajo 80-litrski kotel, ki so ga predniki uporabljali že v času 2. svetovne vojne. Tina in Ivan Gerželj sta nam razložila vse o izdelavi gina in kraških zeliščih, ki jih ta vsebuje. Komarjev gin A+ se ponaša z dvojnim zlatim priznanjem - kot najboljši gin v Sloveniji in v kategoriji London Dry gin. 

Šli smo mimo hiše, ki ima dvokatno streho krito s skrilnato kritino.

Sredi vasi se nahaja Šafarjev kal, ki je včasih služil za napajanje živine. Med 1. sv. vojno so vojaki zabetonirali dno za potrebe avstro-ogrske vojske. V kasnejšem obdobju se je v poletnih mesecih v njemu mladina kopala, pozimi pa drsala. Tudi danes je kal pomemben, saj se v njemu razmnožuje navadna krastača.

 

Pred zadružnim domom sta nama mlekarici na šaljiv način zaigrali prizor iz časov, ko so še vozile mleko za prodajo v posodah na kolesu, jajca in zelenjavo pa v vozičkih (karjolah) na dveh kolesih.

Dobili smo tudi piškote in veliko skodelico mleka, ki je bilo odlično. 

                                       

V zadružnem domu smo si ogledali Galerijo kamna Gabrijela Jerama. V njej je razstavljena bogata zbirka vzorcev kamnov iz kraških kamnolomov, kamni po načinu nastajanja, minerali in izdelki iz kamna. Na ogled je staro orodje, ki so ga nekoč uporabljali za pridobivanje in obdelavo kamna. Gabrijel Jeram je eden najbolj znanih kraških kamnosekov. O očetu in njegovi bogati zbirki, nam je z velikim ponosom povedal njegov sin. 

Po končanem ogledu smo se vračali na Izletniško kmetijo Na vasi. 

Tam smo bili postreženi z domačim kruhom, sirom in pijačo. Po prijetnem druženje je prišel čas, ko sva se midva poslovila. Zahvalila sva se vodnici, saj nama je bilo v njeni družbi in v družbi ostalih udeležencev zelo lepo in prijetno.

 

Ker pa je bil ta dan mednarodni dan žena, ki se ga praznuje od leta 1917, je vsaka udeleženka na koncu dobila svoj nagelj, ki ga je vodnica sama naredila. Dobil pa ga je tudi vsak udeleženec, ki ga je lahko komu podaril ali pa obdržal za svoj praznik 40 mučenikov.