S Fabianijevo zgodbo po Štanjelu

Nedelja, 23. februar 2025

Po ogledu Divaške jame, sva se odpeljala v Štanjel, kjer sva se ob 14. uri udeležila vodenega ogleda S Fabianijevo zgodbo po Štanjelu.

Zbrali smo se pred pred grajskim dvoriščem, kjer sta nas pozdravila turistična vodnica Vlasta Markočič in predsednik Društva turističnih vodnikov Krasa in Brkinov Bogdan Macarol. Po kratkem uvodu o ogledu Fabianijevega Štanjela, smo odšli v Kvadratni stolp.

V njemu smo si ogledali stalno razstavo o življenju in delu Maksa Fabianija (1865-1962). Rodil se je v Kobdilju kot dvanajsti od štirinajstih otrok veleposestnika Antona Fabianija in plemkinje Charlotte von Kofler. S Krasa je Maks odšel na šolanje v Ljubljano in nato na študij arhitekture na Dunaj. Bil je arhitekt, urbanist, izumitelj, profesor, pisatelj, inovator, politik in vizionar. Zasnoval je prvi urbanistični načrt za obnovo popotresne Ljubljane konec 19. stoletja, po katerem se je kasneje zgledoval arhitekt Jože Plečnik. Njegova dela najdemo v Sloveniji, Italiji, Avstriji, Hrvaški in Poljski. Leta 1962 je umrl v Gorici. Tam je bil pokopan do leta 1984, ko so njegove posmrtne ostanke prenesli na pokopališče sv. Gregorja v Kobdilju.

Po ogledu razstave smo se odpravili po Štanjelu.

Fabiani je v Štanjelu pustil velik pečat. Obnovil in preuredil je stopnišče in vaški trg, Kraško hišo z vaškim vodnjakom, vhodni stolp,... 

Pod vilo Ferrari je terasasto zasnoval Ferrarijev vrt. Njegova posebnost je vodovodni sistem, ki inovativno in brez zahtevnih tehnologij rešuje problem vode na Krasu. Najlepši del parka je otoček z bazenom in beneškim mostičkom. Vrt je bil leta 1999 proglašen za kulturni spomenik državnega pomena. 

Po končanem ogledu smo se zbrali v Grajžarjevi galeriji, kjer nam je vodnica Vlasta Markočič povedala dve kratki, zanimivi zgodbi ob slikah na majhnem lesenem odru po japonski umetniški obliki pripovedovanja zgodb kamišibaj.

Ob narezku in dobri pijači smo zaključili S Fabiananijevo zgodbo po Štanjelu. Bilo je zelo poučno, saj smo izvedeli veliko novega in zanimivega. Velika zahvala gre naši vodnici Vlasti Markočič, ki nas je z velikim veseljem in znanjem popeljala po življenju in delu Maksa Fabianija 

 

V branje nam je predlagala knjigo Murva Fabianijevih, ki jo je napisal Renato Ferrari in knjigo Akma, ki jo je napisal Maks Fabiani. Na dvorišču vile Fabiani še danes kraljuje 400 letna murva, ki je zaščitena naravna vrednota.

Divaška jama v novem sijaju

Nedelja, 23. februar 2025

V počastitev 21. februarja, Mednarodnega dneva turističnih vodnikov, sva se prijavila na brezplačen ogled Divaške jame. 

Ob prihodu sta nas pozdravila  turistični in jamski vodnik Borut Lozej in turistični vodnik in predsednik Društva turističnih vodnikov Krasa in Brkinov Bogdan Macarol.

Vodnik Borut Lozej je velik poznavalec Krasa. Pred odhodom v jamo, nam je veliko povedal o geološki dediščini Divaškega krasa, o zgodovini odkrivanja jame in njenega upravljanja. V preteklosti so pri utrjevanju poti v jami nasuli več kot 100 kubičnih metrov leša, premogovega pepela. Ta pepel se je raznesel po vsej jami in jo počrnil. Divaški jamarji so si vse od ustanovitve društva prizadevali očistiti in urediti jamo, kar jim je v zadnjih 25-ih letih tudi uspelo. Leš je bil odstranjen, poti urejene in jama osvetljena. V  letošnjem letu naj bi bila prenovljena tudi razsvetljava v jami, ki bo tako zasijala v novem sijaju.

Divaška jama je dolga 700 metrov in ima okoli 1500 metrov urejenih poti. Jamo je leta 1884 odkril Gregor Žiberna (1855-1929) imenovan tudi Tentava. Pri ogledu jame smo se spustili v globino 76 metrov. Ogledali smo si Plesno dvorano, Sotesko šipka, Dvorano Kralja Matjaža, kjer smo videli mogočna stalagmita, kralja Sama in prevrnjenega kralja Matjaža, Malo jamo imenovano tudi Muzej umetnosti, Sotesko slapov, Kalvarijo in še kaj. Videli smo velike kopaste stebre, čudovite stalagmite, številne belo-rdeče zavese, kristale, sveče in tudi netopirčke. V preteklosti sta Divaško jamo obiskala tudi avstro ogrski prestolonaslednik princ Rudolf in psihoanalitik Sigmund Freud. 

 

 

 

Ogled jame, ki velja za eno lepših kapniških jam v Sloveniji, je bilo v spremstvu izkušenega vodnika zelo prijetno, zanimivo in poučno.

Potovanje v pradavnino - čujevnek, izvir Vroček in Veliko Gradišče

Sobota, 22. februar 2025

V počastitev 21. februarja, Mednarodnega dneva turističnih vodnikov, sva se udeležila pohoda, ki so ga organizirali turistični vodniki Krasa in Brkinov.

Ob prihodu nas je najprej pozdravil in nagovoril turistični vodnik Boris Čok, zbiralec ljudskega izročila, predavatelj, pisatelj, ....Po njemu pa še turistični vodnik in predsednik Društva turističnih vodnikov Krasa in Brkinov Bogdan Macarol.

Na Potovanje v pradavnino smo krenili od Starega Kala v Preložah skozi vas, kjer smo si ogledali nekatere njene naravne in zgodovinske zanimivosti.

V vasi sta ob zidu hiše postavljena dva kamna, ki se imenujeta čujevnek. Na njiju sta se morala po ukazu razsodnika posesti zakonca, ki sta reševala medsebojno nestrinjanje in težave v zakonu. Najprej sta sedela tako, da sta si kazala hrbet. Ko sta med pogovor rešila določen problem, sta se obrnila naprej. Ko pa sta probleme dokončno rešila, sta se obrnila drug proti drugemu. Razsodnik njunega pogovora ni slišal, saj je sedel na drugi strani ulice. Ko sta mu potrdila, da sta se sporazumela, jima je ta dovolil, da sta vstala s čujevnika in se odpravila domov.   

V vasi se nahaja komunska štirna (vodnjak), ki je včasih služil za pitno vodo, pranje in umivanje. Ko je padal dež, je vodnjak napolnila voda, ki je pritekala po žlebovih s strehe.

Iz vasi smo se po gozdni poti odpravili do kala Lanišče. 

Od kala smo nadaljevali do izvira Vroček ali Vroče, kjer smo naredili malo daljši postanek. Sama okolica izvira je čudovita, saj je poraščena z grškimi jelkami. Naš vodnik nam je povedal, da so tu domače čudodelke in zdravilke še v 20. stoletju nabirale zdravilne rastline in jih za vsako priložnost namakale v čudežno in zdravilno vodo iz Vročka. Tudi varile so jih v tej vodi, zraven pa izrekale uroke, po katerih naj bi izvir dobil ime. 

Izvedeli smo tudi, da so po izročilu staroselci izkopali pod gradišče 20 metrov dolg ter 2 metra visok in širok rov. Voda tam je bila tako dragocena, da je izvir varoval stražar, ki je ženskam odrejal, koliko vode si smejo za tisti dan natočiti in jo odnesti domov.

Ko smo se pri izviru Vroček malo okrepčali, smo imeli še 5 minut hoje do najvišjega vrha Tržaško-Komenskega Krasa. Vrh imenovan Veliko Gradišče se nahaja na višini 741 m. Ime je dobil po obzidanem gradišču, kjer so do 5. st. živeli staroselci. Porušeno je bilo ob vdoru Hunov.

 

Z vrha smo se potem začeli vračati nazaj v Prelože.

Šli smo mimo Muhovega izvira.

V vasi Prelože se nahaja še en kal, kjer so se včasih otroci kopali in se tudi naučili plavati. 

Že na začetku pohoda nam je vodnik obljubil, da nas bo zapeljal do skrivnostne jame Triglavca.

Po parkiranju smo se sprehodili do manjše pečine.

 

Od pečine smo nadaljevali proti spodmolu Triglavca, ki je dobil ime po treh kapnikih na stropu, ki so staroverce spominjali na troglavo božanstvo.

Postanek smo naredili pri informativni tabli.

V spodmol smo se spustili po strmi, ozki in spolzki potki.

Spodmol Triglavca je starodavno svetišče, kjer so staroverci prosili božanstvo Devo za rodnost in zaščito žit pred negativnim božanstvom Moro. V spodmol so hodile tudi ženske iz okoliških vasi, ki so imele težave z zanositvijo moških potomcev. Tako je Borisu Čoku po ustnem izročilu svoje babice zaupala njegova prababica Marija Ban, Frigljeva iz Prelož, malo preden je umrla.

Na tem Potovanju v pradavnino smo izvedeli veliko novega in zanimivega. Imeli smo se zelo lepo, kar gre predvsem zahvala našemu vodniku Borisu Čoku.