Travniki s cvetočimi žafrani

Dan pred napovedanim dežjem sva se odpravila na ogled cvetočih travnikov z žafranom, saj sva vedela, da po dežju in gnojenju travnatih površin toliko cvetočih žafranov ne bo več.

Po poti močvirskih škratov na Mali plac

Lani v novembru sva se s triletnim vnučkom sprehodila po Škratjem Krasu. Na celotni poti je neizmerno užival. Ker tokrat z nama ni mogel, sva se sama odpravila po pravljično-doživljajski Poti močvirskih škratov na Mali plac, ki jo je prav tako pripravil zavod Škrateljc.

Parkirala sva na parkirišču Športnega parka Bevke. Zelena tabla s škratico Lilijo nama je razkrila, kaj vse se na Malem placu dogaja, kdo tam živi, zakaj je tam vse narobe in kaj je treba naredita, da se vse postavi nazaj na svoje mesto.   

Od parkirišča sva sledila kažipotu, ki naju je pripeljal do škratice Lilije in kozolca, kjer se lahko fotografiraš.

Nadaljevala sva po cesti skozi naselje Bevke in sledila kažipotu.

Imela sva lep pogled na Ljubljansko barje.

Nekaj časa sva hodila ob cesti, potem pa zavila levo na gozdno pot.

Ta naju je pripeljala do prve informativne table in prve štampiljke.

Ob poti so se izpod suhega listja dvigali vijoličasti cvetovi pasjega zoba.

 

Hodila sva po zeleni Praprotni poti.

 

Sledil je rahel vzpon na osamelec Kostanjevica, kjer se nahajajo mogočna kostanjeva drevesa.   

Po lepo uhojeni poti sva nadaljevala do lesene skulpture roke z dlanjo, štirih gob in podkve.  

 

Od tam sva se spustila Na mah, kjer sva si ogledala skulpturi štorklje in kačjega pastirja.

Kažipot naju je usmeril k jezercu, kjer sva srečala želvo Bevko.

Všeč nama je bil začarani Škratov gozd, kjer sva videla Škrateljca, Škratico in Škratelja.

Urejena krožna pot je dolga 3,2 km. Tja se bova še enkrat vrnila z vnučkom, ki bo zelo užival ob iskanju škratov, živali, hoji po skrivnostnem gozdu in poslušanju zvokov, ki jih vidiš in slišiš na tej pravljično-doživljajski poti.

Hruševljanski pohod

Med pohodi, ki so se odvijali to nedeljo, sva izbrala Hruševljanski pohod, ki ga je organiziralo Športno kulturno društvo Hruševica.

Zbrali smo se pred vaškim domov v Hruševici. 

Po pozdravnem govoru smo se ob 9. uri iz Hruševice odpravila proti vasi Avber. 

Šli smo mimo obnovljenega občinskega vodnjaka.

Hodili smo po gozdnih cestah in kolovozih.   

V Avberju smo šli mimo cerkve sv. Nikolaja iz 17. stoletja, ki je poznana po svojem čebulastem zvoniku in poslikavah Toneta Kralja.

Na velikem travniku smo naredili postanek za malico in kratek počitek. 

Iz Avberja smo prečkali glavno cesto, hodili mimo daljnovodov, posekanih dreves in šli čez most nad železnico. 

 

Naš drugi postanek je bil pri ponovno odprtem kamnolomu Kopriva. 

 

Na prelomu 19. in 20. stoletja so na Kremeniku začeli lomiti kamen. Z občasnimi prekinitvami so ga pridobivali do leta 1959. Znan je s kamnoseškim imenom kopriva. Apnenec tipa kopriva je svetlo sive barve s številnimi zdrobljenimi lupinami mehkužcev. Temno sive lise, ki dajejo apnencu značilen videz, so drobci rudistnih školjk. Rudistne školjke so rogovom podobne školjke, ki so živele na morskem dnu v velikih skupinah, imenovanih tudi rudistne trate. 

V kamnolomu so delali kamnolomci, po domače kavadurji, kamnoseki ali špentači, klesarji ali štancarji, kamnolikarji ali frigadorji in težaki ali molovarji. Kavadurjem in špentačem so rekli tudi javarji. Kavadurji so rili kamen v javi, špentači so na placu surove bloke oblikovali v pravilne kvadre, štancarji pa so pod lopo izdelovali končne izdelke. Molovarji so opravljali razna pomožna dela (info tabla). 

Po kratkem postanku smo nadaljevali proti jami Pipanca.

Pred jamo Pipanca je postavljen lesen križ in ograja.

Na travniku so se nad suho travo dvigali zvonasti cvetovi navadnega kosmatinca.

Po krožni poti smo se vrnili v Hruševico. Prehodili smo 16 km.