Nedelja, 16. januar 2022
Volčji Grad je zanimiva kraška vasica, ki leži na pobočju Komenskega Krasa. Že večkrat naju je zamikalo, da bi jo obiskala. Višja temperatura zraka in dan brez burje, sta naju prepričala, da sva se v nedeljo tja zapeljala in si jo ogledala. Ker pa je po vasi in njeni okolici speljana tudi 4 km dolga krožna tematska Pot kamna, sva se odpravila tudi po njej.
Parkirala sva na velikem makadamskem parkirišču pred vasjo.
Nad parkiriščem se nahaja informacijska tabla, kjer je po točkah označena Pot kamna.
V njeni bližini je postavljeno Marijino znamenje iz 19. stoletja., ki je delo kamnoseškega mojstra Antona Jurca.
Po Poti kamna sva se odpravila kar mimo informacijske table. Že kmalu sva ugotovila, da najbrž ne greva po pravi poti. Srečala sva domačina, ki nama je povedal, da sva dejansko zgrešila pot. Usmeril naju je proti vasici. Povedal nama je kje naj greva in naj pri hišni številki 56 zavijeva desno.
Veliko domačij ima ohranjene kamnite vhodne portale
iz 19. st., ko so bile v vasi kar štiri kamnoseške delavnice. Mržkova hiša se ponaša z najstarejšim portonom, datiranim z letnico 1815 in spada med najlepše portale na Krasu. Na njem sta vklesani letnica 1860 in črki A.J., začetnici imena in priimka hišnega gospodarja, kamnoseškega mojstra Antona Jurca (1823-1895).
V središču vasi, ki se imenuje na Kržadi, se nahaja vaški vodnjak in zbiralnik vode. Nad vodnjakom se lepo vidi dobro ohranjen kamniti žleb.
Zelo zanimiv nama je bil portal, ki prikazuje Janeza Krstnika, zavetnika vasi in cerkve, ki krščuje Jezusa na reki Jordan. Med ogledovanjem portalov, sva prišla do hiše s številko 56, kjer sva zavila
desno. Tam sva zagledala smerokaz, ki naju je usmeril proti Debeli
Griži.
Druga označena točka na zemljevidu tematske poti je japenca - apnenica, obzidana luknja, kjer so nekoč kraški zidarji žgali, gasili in shranjevali apno.
Od japence sva po nekaj minutah prispela do informacijske table Debela Griža. Prebrala sva, da je nižinsko prazgodovinsko gradišče Debela Griža ostanek mogočnega utrjenega obroča iz obdobja bronaste in železne dobe. Varoval je naselbino znotraj njega ali pa nudil zatočišče tedanjim prebivalcem v primeru napadov.Postavljeno je na komaj zaznavni vzpetini in je zaradi svoje oblike, velikosti ter ohranjenosti posebnost med gradišči. Domačini obzidju rečejo Debela Griža saj "griža" v domačem narečju pomeni kup kamenja, predelu kjer gradišče leži pa Ozidjek, ki izhaja iz obzidja.
Nadaljevala sva po poti mimo Debele Griže in prišla do razpotja, kjer sva zavila levo.
Prispela sva do velike gmajne, kjer sva ponovno zavila levo. Ker tukaj pot ni označena, sva jo zgrešila. Vrnila sva se nazaj in kar čez gmajno odšla na drugo stran.
Bila sva na pravi poti, saj sva kmalu zagledala tablo z napisom trasa avstrijskega vodovoda, katero so gradili ruski ujetniki med 1. svetovno vojno (1916).
Malo naprej sva prišla do nekdanjega kamnoloma Java.
Hodila sva po lepi potki in kmalu zagledala smerokaz učna pot, ki naju je usmeril na kolovoz.
Nekaj časa sva hodila po kolovozu in prišla do kamnite pastirske hiške, ki je v preteklosti pastirjem in kmetom služila kot zatočišče pred neurjem, sončno pripeko, spravilu orodja.
Od pastirske hiške sva po lepi kolovozni poti prišla do kapelice in mimo nje do Birtha, spodnjega dela vasi. Sprehodila sva se okoli cerkve sv. Janeza Krstnika in zvonika. Cerkev je zidana v baročnem slogu med 16. in 17. stoletjem. Zvonik pa je delo domačih kamnoseških mojstrov.
V steno cerkve je na eni strani vzidan rimski nagrobnik. Tega sta postavila Titus Veturius in Volcia Priscila in sicer Veturiji Celerini umrli leta 15, 4. meseca ( po Rimskem štetju 1.stol. po Kr.). Na drugi strani cerkve pa je vzidana podolgovata plošča z napisom, da je njeno gotsko prednico leta 1429 zgradil tržaški stavbenik Johannes de Pairi.
Mimo cerkve in še ene kapelice sva se po asfaltirani cesti vračala v središče vasi in od tam na parkirišče.
