Nedelja, 22. september 2019
Udeležila sva se 10. tradicionalnega pohoda Po
Dolu gor in dol, ki ga je organizirala planinska sekcija Društva Gora.
Malce sva zgrešila pot in se po ožji cesti pripeljala do športnega parka Tiha dolina na Predmeji, kjer je
bilo zbirališče pohodnikov. V šotoru sva se prijavila in
plačala prostovoljni prispevek v višini
5€.
Pohod smo pričeli ob 9. uri. Šli smo mimo doprsnega kipa nadučitelja Edmunda Čibeja (1861-1954).
Povzpeli smo se v Korenino, kjer so najvišje ležeče domačije
na Gori.
 |
| Med drevjem skrite ruševine Laskarjeve domačije. |
Od tam smo nadaljevali na Lask, kjer se nam je pridružil Franc
Černigoj, pesnik, pisatelj in zbiratelj ljudskega izročila.
 |
| Laz na Laski |
Na duhovit in zanimiv
način nam je predstavil in razložil zgodbe o divjem lovcu Laskarju, ki
je imel ob robu laza domačijo. Povedal nam je, da je po zaslugi Laskarja
šel v svet glas o Gori, gorjanski
domiselnosti in trdoživosti. Znanih je več zgodb o Laskarjevi iznajdljivosti. Najbolj znana govori o tem, kako
je orožnike prinesel okoli. Laskar je orožnikom pred nosom ustrelil
srnjaka. Sledili so mu in videli, da ga je nesel v svojo hišo. Srnjaka
je skril v zibelko, puško pa za vrata. Vdrli so
v hišo in našli Laskarja sedečega ob otroški zibelki. Vprašali so ga kje
ima srnjaka in puško. Rekel je, da se cel dan ni premaknil od bolnega
otroka, ki ima nevarno, nalezljivo bolezen, bule (mumps). Glavni je
ukazal najmlajšemu orožniku naj zamenja Laskarja pri zibanju otroka, saj
ta še ni imel svojih otrok, da bi jih lahko okužil z bulami. Vse so
preiskali in ko niso ničesar našli, so potihem odšli. Ko jih je Laskar
videl daleč stran, je odgrnil zibelko in srnjaka potegnil ven. Pogladil
ga je po vratu in med rogmi orožnikom pokazal figo.
Nadaljevali smo mimo spominskega obeležja 15 talcem, ki so padli pod okupatorjevimi streli.
Z Laska smo se spustili do bivše gozdne uprave na Predmeji.
Tam se nahajajo trije spomeniki - spomenik Jožefu Resslu, spomenik Vodi in Ruska
kapelica.
 |
| Spomenik Vodi |
 |
| Spomenik Jožefu Resslu |
Spomenik Vodi je edini spomenik v Sloveniji, ki je posvečen vodi. Izklesal ga je kipar Marko Pogačnik.
V njegovi bližini nad cesto je postavljeno spominsko obeležje Jožefu Resslu, izumitelju ladijskega vijaka. Naredil je načrte za prvo cesto na Goro.
 |
| Od dveh spomenikov k tretjemu. |
 |
| Ruska kapelica v beli, rdeči in modri barvi. |
Na drugi strani ceste smo si ogledali Rusko kapelico, posvečeno spominu na ruske ujetnike,
ki so na našem območju med 1. svetovno vojno izgubili življenje.
Od tam smo nadaljevali do Bošnarjevega brezna, ki je eno največjih znamenitosti Predmeje (brezno je na Gori moškega spola).
Je brezno s tremi vhodi in z naravnim mostom nad širokim žrelom. Po ljudski pripovedki v njem prebiva Spaka Kulaka, katero je prestrašil pastir. Zbežala je v brezno, zaloputnila vrata in jih tako močno tiščala, da so nohti na drugi stran pogledali ven. Pastir je vzel kamen in ji nohte privihal. Tako menda še danes Spaka Kulaka tišči vrata v Bošnarjevem breznu.
Nadaljevali smo do vrha Jone, kjer stoji spomenik Materi Gorjanki.
Naredili smo postanek ob spominskem obeležju 11 borcem, ki so 17.1.1944 sredi nemške ofenzive padli v junaškem boju.
Ustavili smo se pri spomeniku Materi Gorjanki, ki ga je ustvaril kipar Zmago Posega. Gospod Černigoj nam je razložil kaj vse spomenik sporoča in predstavlja (življenje, gnezdo, toploto, milino, hrepenenje, povezanost, trdnost...) Poudaril je velik pomen vode in kamna.
Pri tej informativni tabli smo se gospodu Černigoju za izredno zanimivo in poučno pripovedovanje s ploskanjem zahvalili in se od njega poslovili. Obogateni z novim znanjem o Predmeji, Gori, Materi Gorjanki, lazu, vodi, kamnu, Gorjanih in ostalih znamenitostih smo se odpravili naprej.
Hodili smo po delu Slovenske planinske transverzale.
Pot nas je vodila po robu planote, od
koder se nam je odprl čudovit pogled na Vipavsko dolino in čez Kras
vse do morja.
Vso pot so nas spremljali rdeči spiralasti sončki na rumeni podlagi
in stebri z zelenimi tablicami z opisi znamenitosti in smerokazi.
Nekaj časa smo hodili po stezici med rastlinjem in čudovitim razgledom.
Potem pa smo se začeli strmo vzpenjati na 912 m visok Dolski maj, najvišji vrh roba Gore. Tam se nahaja razgledna ploščad in vpisna skrinjica.
Na vrhu se nam je odprl pogled na Golake, Nanos, Vipavsko dolino, Čaven.
V nadaljevanju poti nas je čakal topel čaj, kava, sok in piškoti.
Ko smo se odžejali, smo se odpravili po makadamski cesti do koče, ki so jo postavili v spomin kurirjem kurirske postaje- javke P5.
 |
| Ledenica na Dolu |
Čakal nas je še zadnji ogled. Spustili smo se do Ledenice, kjer so Dolčani v preteklosti
še v najhujši vročini lomili led.
Vrnili smo se na makadamsko cesto.
.
Po njej smo prišli nazaj na Rupo, kjer se je pred 5 urami naš pohod tudi
začel. Pričelo je rahlo deževati.
Ko smo se posedli pred kočo Edmunda Čibeja, je prenehalo deževati ravno za toliko časa, da smo se okrepčali z dobro pastašuto.
Bil je lep pohod. Veliko novega sva izvedela in se naučila. Prav gotovo se bova naslednje leto tega pohoda, ki vedno pelje po drugačnih in novih poteh, še udeležila.
