Svetišče na Vejni in grad Miramare

Četrtek, 29. november 2018

Za četrtkov potep smo si izbrali svetišče na Vejni in grad Miramare. Ker smo že oboje v preteklosti obiskali, se nam ni nikamor mudilo. Bilo je mrzlo in rajši smo počakali, da se je pokazalo sonce.
Mejo smo prečkali na mejnem prehodu Fernetiči in nadaljevali proti Opčinam, kjer smo zavili proti Vejni (Monte Grisa). Ko smo stopila iz avta, nam je burja takoj pokazala svojo moč.

Skozi železna vrata, mimo kipca Marije in skozi park smo se odpravili do nacionalnega svetišča Marije, Matere in Kraljice.

Na plošči pod kipcem je zapisano:

Moje 

Brezmadežno 

Srce bo tvoje

pribežališče 

in pot

ki te bo vodila

k Bogu

Svetišče stoji na enem najlepših krajev na Tržaškem krasu in dominira nad Trstom in zalivom. Kljub temu, da nas je burja dobesedno premikala, smo uživali v razgledu.
  

Klobuk je treba držat, drugače ostaneš brez njega.

Nacionalno svetišče Marije, Matere in Kraljice

Oltar Marije iz Fatime

Po ogledu cerkve, smo se sprehodili skozi borov gozd do razglednega stolpa Italia.

Razgled na morje, mali pristan in grad Miramare.

Na razglednem stolpu Italia m. 322

Z njega smo se ozrli proti vasici Kontovel.

In proti Vejni.

Z Vejne smo se odpeljali do Kontovela. Parkirali smo ob Kontovelski mlaki in se po pešpoti odpravili do gradu Miramare.

Kontovelska mlaka

Med potjo smo se ustavili pri rimskem stolpu.

Rimski stolp

Nadaljevali smo po kamnitih stopnicah in videli zaraščene terase ali paštne, kjer so nekoč gojili trto.

Tabla pešpot Miramare

Postanek smo naredili na razgledni točki s klopco. Posedeli smo in se zazrli v daljavo, na morsko gladino, ki jo je valovila burja in sonce, ki nas je toplo grelo. 

Na stopnicah nas je zmotila goba in drevo, ki je raslo točno na sredini stopnic. Še Cindi se je temu čudila.

Skrita

Začudena

Med občudovanjem narave in previdni hoji po kamnitih, neravnih stopnicah smo prispeli do železniške postaje Miramare.

Železniška postaja

Po še enih kratkih stopnicah smo se spustili v podhod in nadaljevali po cesti do železnih vrat, kjer smo vstopili v Miramarski park in prišli do gradu.

Miramarski park

Grad je nastal po želji nadvojvode Maksimilijana Habsburškega, kasnejšega mehiškega cesarja, ki je kupil zemljišče med letoma 1855 in 1856.

Zamikal nas je še sprehod po delčku promenade ob morju.

Ura je prehitro premikala svoje kazalce in morali smo se vrniti nazaj. Še enkrat smo se sprehodili mimo gradu, po parku in se po isti poti vrnili do železniške postaje.

Vroče nam je bilo, ko smo se vzpenjali po stopnicah navzgor.

Bil je lep potep, ki ga bo treba v prihodnosti nadgraditi tako, da se bomo peš odpravili po celotni promenadi ob morju.

Tortica za 11. rojstni dan

Ponedeljek, 26. november 2018

Polentina tortica s hrenovko.

Pa tortice ni več.

Iz Lokev na Kokoš in Veliko Gradišče

Petek, 23. november 2018
 
Vremenska napoved nas je usmerila na Kras. Parkirali smo pri pokopališču v vasi Lokev. Od tam smo se odpravili po dobro markirani poti proti Kokoš(ki), ki se dviga nad Lipico, Vilenico in vasjo Lokev.

Že na začetku poti pa smo doživeli neprijetno srečanje z dvema psoma. Eden je bil boksar, drugi pa mislim da samojed. Ko sta nas opazila, sta začela teči proti nam. Klici lastnic ju niso ustavili. Prvi je bil samojed, ki se je med potjo malce ustavil, potem pa skupaj z boksarjem nadaljeval proti nam. Samojed je imel grbo in renčal je. Nekako sem jima skušala s palicami blokirati pot do Cindi, pa mi ni dobro uspevalo. Med umikanjem pred psoma, je mož padel po tleh in v roki mu je ostala ovratnica od Cindi. Med njegovim padcem se ji je izmuznila čez vrat. Bila sem v bližini in hitro zgrabila Cindi okoli vratu, da ne bi zbežala. V njo sta rinila oba psa. Bilo me je tako strah. Srce mi je močno razbijalo. V tistem trenutku sta se dobesedno primajali lastnici in zgrabili vsaka svojega psa. Lastnica boksarja je bila nesramna in nama zabrusila, da ni potrebno delati panike, saj njen pes prav nič ne naredi. Bila sva tako zelo jezna. Ne marava neodgovornih lastnikov, ki ne znajo krotiti svojih psov in potem krivdo valijo na druge. Ali je res tako težko ob srečanju privezati psa, ki te ne uboga in se s tem izogniti neljubim dogodkom, ki se lahko tudi drugače končajo.

Vzpon na Kokoš je tako že na začetku poti dobil eno veliko črno piko, ki ne bo nikoli izbrisana.

Koča na Kokoši.

Koča na Kokoši stoji na hribu Jirmanec, na višini 670 m. Do nje smo hodili 45 minut. Absolutno nam je bilo premalo, zato smo nadaljevali do izvira Vroček (Vroće).

Objem.

Sprva smo hodili po širokem, suhem kolovozu, potem pa smo prišli na blatno pot. Med opazovanjem narave smo videli grmičke ruja, ki so že izgubili svoje okrasje.

Na blatni cesti smo srečali italijanskega kolesarja, ki se nam je hudomušno nasmehnil. Nebo so prekrili oblaki in kar malce misteriozna je postala samotna pot med drevesi. Korajžno smo nadaljevali in komaj čakali, da zagledamo izvir Vroček. Smerokaz nam je potrdil, da gremo v pravo smer. Šli smo mimo Muhovega izvira in kmalu zagledali naravni kal smaragdne barve.

Blatna pot

Muhov izvir

Po ustnem izročilu naj bi staroselci v notranjost hriba izkopali kakih 20 m globok ter 2 m širok in visok rov.

Naravni kal

Od tam smo imeli še 5 minut hoje do najvišjega vrha Tržaško-Komenskega Krasa. Vrh imenovan Veliko Gradišče se nahaja na višini 741 m. Ime je dobil po obzidanem gradišču, kjer so do 5. st. živeli staroselci. Porušeno je bilo ob vdoru Hunov. Tu jim vode ni manjkalo, saj iz flišnih skladov na dan privre kar nekaj izvirov (Vroće, Farmanov studenec, Muhov izvir).

Veliko Gradišče

Z vrha Velikega Gradišča smo se vrnili k izviru Vroček in okolico še enkrat zaobjeli s pogledom. Pri tem smo zagledali napis, puščico in planinski znak na deblu drevesa, ki nas je usmeril proti vasi Lokev. 

Kal

Smerokaz na deblu drevesa.

Po mokrih kamnih in listju smo previdno stopali in se spuščali v vas Prelože.

Prelože

V vasi smo pri kapelici zavili levo. Nadaljevali smo po kolovozu, prostranem travniku, šli še mimo ene kapelice in prav kmalu zagledali vas Lokev.

Lokev