Ponedeljek, 28. marec 2016
Kljub slabi vremenski napovedi smo se udeležili Velikonočnega pohoda na Lašček, ki ga je organiziralo KTD Lokovec.
 |
| Parkirišče Zg. Lokovec. |
 |
| Vodnjak na vasi. |
 |
| Še en vodnjak. |
 |
| Zbirališče pri cerkvi sv. Petra in Pavla. |
 |
| Jota se že kuha. |
 |
| Mali muzej kovaštva. |
V muzeju se nahaja stalna razstava Od pastirčka do škofa - božji pastir iz Lokovca. Tu je opisano življenje in delo domačina msgr. Metoda Piriha.
V Lokovcu je bilo včasih zelo razvito kovaštvo. V malem muzeju smo si ogledali kovačijo in razstavni prostor, kjer je prikazan razvoj kovaštva. Lokovški kovači so se ponašali predvsem s kovanjem rezilnega orodja. Ogledali smo si raznovrstne svedre, žeblje in druge izdelke ter orodja.
 |
| Mimo topa proti vasi Reštelo. |
 |
| Do Laščka je v tej smeri 2 uri. |
 |
| Skrita pošast. |
 |
| Še 45 minut. |
 |
| Začelo je deževati. |
 |
| Nekaj se dogaja. |
Vse večje dežne kaplje so nas prisilile, da smo si nekateri nadeli vetrovke in pelerine. Drugi pa so odprli dežnike.
 |
| V megli na vrhu. |
 |
| Lašček s svojimi 1071 m velja za najvišji vrh Banjške planote. |
 |
| Ob sestopu smo se ustavili na toplem čaju. |
 |
| Po asfaltni cesti. |
Ker je dež vse bolj padal, smo se kar sami z manjšo skupino pohodnikov podali naprej. Megla se je gostila in tiste pred nami kar nismo videli. Kljub temu, da je pot lahka in odlično označena, ima tudi veliko razpotij. Brez domačinov bi se počutili kar malo izgubljeni.
 |
| Opuščene domačije. |
Hodili smo mimo opuščenih domačij z lepimi portali.
Pri tej hiši nas je eden od domačinov opozoril na dimnik, ki stoji zunaj zraven hiše.
 |
| Zaselek Novo mesto. |
 |
| Drobne dežne kapljice. |
Lokovec leži na vzhodnem robu Banjške planote in velja za eno najdaljših vasi v Sloveniji. Od prve hiše do zadnje je kar celih 18 km. Tu je veliko zaselkov s prav čudnimi imeni ( Reštela, Republika, Rezija, Rožna dolina, Črna gora, Novo mesto).
 |
| Še zadnji koraki. |
Naredili smo lepo krožno pot. Vsega skupaj nam je vzelo 4 ure zmerne hoje.
Preveč premočeni smo hitro zapustili Zg. Lokovec in se odpravili proti domu.
Čakala nas je še vožnja po "divji", ozki, strmi, prepadni, makadamski cesti.
Prav upali smo, da ne bomo nikogar srečali. Pa smo se ušteli. Kar parim avtomobilom smo se morali izogniti. Odleglo nam je, ko smo prišli na širšo cesto in pod kolesi začutili asfalt.
Prav všeč nam je bil ta deževen pohod, kjer smo odkrili še en delček naše lepe Slovenije. Domačini so bili zelo prijazni in klepetavi. V njihovi družbi nam je bilo prijetno in počutili smo se zelo domače.
