Gonjače in Dobrovo

Sobota, 15. junij

Vas Gonjače leži v zavetju dveh gričev. Ime je dobila po gonjačih, ki so gnali Kojščanskemu grofu živino na pašo.



Nad vasjo na griču Mejnik stoji spomenik, delo akademskega slikarja in kiparja Janeza Boljke, ki je posvečen 315 žrtvam druge svetovne vojne na desnem bregu Soče.



Poleg spomenika stoji 23 m visok razgledni stolp, k so ga po načrtih arhitekta Marka Šlajmerja zgradili leta 1961.



Nanj smo se povzpeli po 144 stopnicah.



Spominska plošča na razglednem stolpu. Vtisnjene verze na bronasti plošči je zapisal pisatelj France Bevk.  Ko sem po krožnih stopnicah prišla nazaj, sem bila zelo, zelo žejna.





Mimogrede smo pokukali še na dvorišče gostišča pri Marjotu in se odpravili naprej.

Dobrovo je manjše naselje, ki spada v občino Goriška Brda. Ime je kraj dobil po dobu, hrastu, nekdaj najbolj razširjenem drevesu v Brdih.



V Dobrovi je velika znamenitost mogočni grad Dobrovo. Značilno podobo mu dajejo štirje vogalni stolpi. Pred gradom je bronast spomenik pesnika Alojza Gradnika, ki ga je upodobil v svoji značilni drži Jakov Brdar.

Vionoteka Brda



Grad Dobrovo iz zahodne strani in druženje ose in črička.

Kapela posvečena sv. Antonu Padovanskemu.



Na koncu smo pod tole mogočno murvo poiskali senco in se zraven še posladkali z njenimi okusnimi plodovi.

Pohod med slapenskimi vinogradi in slapovi

Nedelja, 9. junij

 Vas zlatih kapljic Slap je strnjeno naselje ob vznožju Vipavskih brd.

V  nedeljo je bil 2. pohod med slapenskimi vinogradi in slapovi. Zbrali smo se na trgu v središču vasi.



Bili smo zgodnji in ker sem se dolgočasila,  smo se sprehodili po vasi. Posedli so me na nagovorni kamen, da bi kaj povedala.



Mstafarjeva kapelica - zidano znamenje z nišo.



Domačija Slap hš 50 z baročno oblikovano polkrožno nišo s kipom Marije z detetom iz leta 1709.





V vasi je ohranjenih nekaj najstarejših domačij s kamnitimi posebnostmi, kot so portali, vodnjaki, napisi.


Župnijska cerkev Sv. Matije, ki je bila obnovljena in posvečena leta 1702.



Začetki slapenske šole segajo v leto 1850, ko je otroke začel poučevati vaški župnik.





Nezahtevna pot je potekala po slikoviti vinogradniški pokrajini.



Skozi gozd po blatni poti, kjer so na obeh straneh rasle mrtve koprive.





Mimo dveh slapov, po katerih je vas tudi poznana. V prvem sem si namočila umazane tačke in trebušček.



Prva postojanka, kjer smo lahko izbirali med kozarcem bezgovega soka, zeliščnega likerja ali vina.



Druga postojanka in degustacija najstarejše in avtohtone sorte zelen in pinela. Že Valvazor je leta 1689 napisal, da so solze vinogradov na Slapu najslajše.



Smerokazi z oranžnimi špicami so nas usmerjali na pravo pot. Orehi so že godni za orehovec.



Na poti so nas vabila drevesa z slastnimi češnjami. Upreti pa se nismo mogli niti kislim višnjam.



Pot je bila lahka, nezahtevna in hodili smo približno tri ure. Ob vrnitvi je bila odprta kmečka tržnica, kjer smo še enkrat degustirali žlahtne slapenske kapljice, vipavske češnje in pojedli zeliščno frtaljo in golaž s polento.